Ljubljana– Šahovski vložek na srečanju ministrov in predsednikov NOK iz držav članic EU na Brdu je opravil svoje. Prvotni nesporazumi so bili razmeroma hitro zglajeni in na koncu so bili zadovoljni vsi: predsednik OKS mag. Janez Kocijančič, minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver in najvišji uradniki FIDE, na čelu s predsednikom Kirsanom Iljumžinovom, ki so šah predstavili na najvišji ravni. Za govorniškim odrom se je Iljumžinovu pridružil še legendarni, 12. svetovni prvak Anatolij Karpov, eden tistih, ki jih povprečen človek v trenutku poveže s pojmom šaha.

Ali bo šahu v njegovem približevanju in povezovanju z MOK uspelo in v kolikšni meri, je seveda druga zgodba. Pomembno je spoznanje, da so privrženci kraljevske igre neškodljivi, njihove zamisli pa prijazne in evropsko naravnane. Karpov je menda še zadnjemu nejevernemu Tomažu med visokimi funkcionarji odprl oči in mimogrede umestil šah v športno družino, kjer ga toliko in toliko ljudi ne želi videti. Slovenskim šahistom je morda pomembnejše dejstvo, da so tokrat ob že tradicionalni podpori resornega ministrstva precej razumevanja pokazali tudi pri OKS. Ali morda zato, ker tokratne akcije ni vodila nacionalna šahovska zveza, temveč so ji vetra dajali neposredni udeleženci, vlogo FIDE pa je več kot uspešno zagovarjal in udejanil Boris Kutin, predsednik evropske šahovske zveze in visok uradnik tudi pri FIDE.

Mar ni čudno, da se ŠZS v dogajanje sploh ni vključila? Predsednik Milan Kneževič ni našel niti petih minutk za kavico s predsednikom vseh šahistov, ki je v Ljubljani prebil skoraj tri dni in je imel očitno dovolj časa, vsaj po številu intervjujev in konferenc za novinarje, ko je bil vsem na voljo. Zato je informacija s spletnih strani ŠZS, da Iljumžinovu zaradi prenatrpanega urnika ni uspelo priti na obisk, iz trte zvita. Resnica je, da tja sploh ni bil ustrezno povabljen!

Komedija zmešnjav. V Sloveniji se je zbral najvišji šahovski vrh, ki je sestankoval z najvišjimi športnimi uradniki, ŠZS pa pri tem sploh ni sodelovala. Pojasnilo, da k sodelovanju niso bili povabljeni, govori samo zase: ... o trenutnih razmerah v slovenskem šahu, ki so na precej nizki točki, usmerja in vodi pa jih – vse preveč enostransko, skoraj absolutistično – kar predsednik sam. Drži, da prek njegovih pleč pride v slovenski šah večina sponzorskega denarja, vendar drži tudi, da so ga šahisti zato izvolili;

... o mednarodni šahovski diplomaciji, ki je po Kutinovem odhodu iz slovenskega šaha nimamo več. Diplomacija je svoje zmožnosti pokazala pri uresničevanju zamisli o ustanovitvi zveze EU. Dlje od poslanega pisma o nameri niso prišli. Zavrteli niso nobenega mednarodnega telefona, pomoč, ki jo je posredno ponudil Kutin, ki bi z osebnimi zvezami mimogrede pripeljal v Slovenijo vsaj 15 ustanoviteljev, je bila nemo zavrnjena. Rezultat? Prodajanje tople vode, kot se je v nekem komentarju slikovito izrazil glavni urednik športne redakcije Delove hiše;

... o panožni zvezi brez programa, brez vizije in z vladajočo ekipo, ki se bo v soboto na volilni konferenci sprehodila do novega štiriletnega mandata. Le upamo lahko, da bo v naslednjih štirih letih prišlo do zasuka, predvsem pa do spoznanja, da neposrednih proizvajalcev ne zanima preveč, kako zveza servisira sama sebe, temveč bolj, kaj jim ponuja. Te vsebine v slovenskem šahu čedalje bolj primanjkuje. In zato se dogaja, da šahovske vrste zapuščajo tudi tako kakovostni ljudje, ki jih je praktično nemogoče nadomestiti. Le poglejte si seznam zadnjega mandata: Boris Kutin je prešel k Črnogorcem, Adrijan Mihaljčišin k Turkom. Aleš Drinovec in Leon Gostiša, dva, ki sta aktivno soustvarjala šah v svobodni Sloveniji, sta se umaknila v šahovsko ilegalo, seznam pa je seveda še precej daljši.

Novo izvoljeno vodstvo ŠZS bo že na začetku mandata lahko pokazalo mišice: v Slovenijo bo namreč aprila prišel Gari Kasparov. Sekiro so šahistom v med znova položili drugi – največji med največjimi bo govoril na poslovnem srečanju. V Ljubljani bo preživel kar nekaj časa in kot šahist po duši praviloma nikoli ne zavrne vabil, povezanih s promocijo njemu najljubšega športa. Kasparov je danes seveda institucija in vabila v zadnjem hipu gotovo ne bo upošteval, slovenski zvezi pa se tudi ne bo sam ponujal. Podobno kot Iljumžinov, Karpov, pa še kdo drug ne.

Ali je na obzorju nov fiasko? Počakajmo, obisk je pred vrati, Kasparova pa tudi ni težko najti.

Georg Mohr