In tako sem si po dolgem času kupil nov mobitel. Glede na ostale vrstnike sem glede mobitelov dokaj konzervativen, saj zelo dolgo zdržim z enim mobilcem, to je namreč šele moj tretji. Je pa tudi stal več kot prvi in drugi skupaj.

Že ko sem kupoval prejšnji mobitel, sem si želel imeti nanj nameščene Windowse, a so bili takrat za moje pojme takšni mobilci predragi. Tudi sedaj niso nič cenejši, a sam sem se pač odločil, da tokrat tolikšna cena le ne bo preveč. No, da neham nakladati, pojdimo k tehniki...

HTC Touch Diamond v sliki

ActiveSync

To je glavna stvar, ki sem jo - odkar sem sploh (z)vedel kaj to je - na dosedanjem mobilcu zelo pogrešal. Njeno bistvo je podpora potisni pošti. Tako ima mobitel ves čas vzpostavljeno povezavo s poštnim strežnikom, strežnik pa ko pride do kake spremembe (nov e-mail; no sedaj ste pa vsi ugotovili, da govorimo o elektronski pošti), to sporoči mobitelu, ta pa zapiska še hitreje kot klasični PC.

Seveda gre za obojesmerno realnočasovno sinhronizacijo. Če smo v Outlooku povezani z M$ Exchange strežnikom in smo hkrati na Exchange priklopljeni tudi preko mobilca, je nov mail viden takoj na obema, tudi poslani mail bodisi z mobilca bodisi z Outlooka je takoj na obema klientoma viden v mapi poslana sporočila.

To pa seveda ni vse kar zmore ta ActiveSync. Da se ga uporabljati za praktično vse kar nam ponuja Outlook v kombinaciji z M$ Exchange. Zelo uporabna stvar je tako koledar, ker je sedaj enoten tako v Outlooku kakor tudi na mobilniku in se seveda kot vse drugo sinhronizira realnočasovno preko interneta (seveda se, če je pa zadeva shranjena na Exchange strežniku).

Sinhronizirati pa se da tudi stike. No, meni bo morda sedaj malo moteče, ker imam v Outlooku po novem praktično shranjene samo še telefonske številke. Ali naj vklopim to opcijo sinhronizacije sem še najdlje razmišljal. Na koncu je bil problem, ker je HTC Touch Diamond obupal nad starim Z1010, ko mu je le-ta preko Bluetooth-a predolgo pošiljal stike (jap, imenik je nekako bilo treba prenesti). Tako sem imenik preko "modrega zoba" prenesel kar na prenosnik, tam sem pa dal naj ga shrani kar na Exchange. Potem seveda ni bilo potrebno počakati ravno dolgo, da je zadeva praktično samodejno prišla še na mobitel.

Za uspešno uporabo ActiveSync-a je seveda nujno potrebno imeti Microsoft Exchange strežnik! Zato je ta rešitev v prvi vrsti namenjena predvsem poslovnim uporabnikom. Namreč delati na Exchange strežniku je še vedno privilegij, ki se ga na MI KA ha ELohim omrežju zavedamo.

Seveda pa ima operacijski sistem Windows Mobile še dosti drugih sladkorčkov. Kar sem na hitro opazil je odlična podpora komunikacijam. Med programi pa nisem ravno dolgo odlašal, da sem pognal Windows Live Messenger. Hehe

Danes sem bil v BTCju, ker sem si moral kupiti nove čevlje. Dosedanji, stari že 5+ let, so bili popolnoma dotrajani.

Zapletlo pa se je, ko sem šel v Interspar v CityParku. Namreč na voljo ni bilo več niti popolnoma enega vozička (iz tega lahko sklepate, da je ljudi tam mrgolelo in da nisi imel kje za hoditi). Tako sem moral čakati nanj nekje okoli 10 minut.

Pa naj še kdo reče kaj o recesiji oz. gospodarski krizi!!!

Spomnim se kako lep občutek sem imel ob začetku petka že v osnovni in tudi srednji šoli. Ko sem prišel domov iz šole sem odvrgel torbo, dal knjige in šolo na stran, zvečer sem lahko gledal televizijo dolgo v noč (predvsem se spomnim gledanja Dosjejev X) in šel spat kadar se je meni zljubilo, ne da bi drugo jutro vstal zaspan (ponavadi v soboto itak nisem vstal zjutraj, vsaj zgodaj zjutraj ne).

(Je pa bilo določeno obdobje v osnovni šoli, ko petki niso bili prav nič fajn, saj smo ob popoldnevih imeli kar precej natrpan urnik srednje šahovske šole. Je pa zato bilo toliko lepše, ko nam je ta šola odpadla oz. ko je pozneje več nisem imel.)

No in zakaj zdaj to pišem? Ah, prav nič se mi ne gre za prebujanje spominov na mojo mladost in otroštvo... pišem zaradi faksa. Oz. zaradi tega, ker sem se včeraj ob osmih zvečer lotil delanja domače naloge pri enem predmetu. Rok za oddajo je bil in tudi bo v prihodnje vsak petek do 23:55. Fora je bila v tem, da sem dokaj kratko nalogo delal vse do zadnjega, torej cele 4 ure!!! Pa nisem bil edini. En sošolec, ki je lani tudi imel zelo visoko povprečje, je samo programčič pri eni izmed treh nalog pisal 4(!) ure. Mah, to je pač rekurzija oz. uvajanje v rekurzijo (pri teh stvareh znajo možgani in živci hitro pregoreti).

Čeprav nekaterim učenje in delanje za šolo ob petkih ni nič posebnega, zame je. Ampak odkar študiram občasno kaj delam za faks tudi ob petkih popoldan in večer (zlasti, ko teče voda v grlo) in zanimivo, da ob tem niti nimam kakšnih čudnih občutkov.

P.S.
Še bolj zanimiva je zagretost asistenta, ki nam je naloge popravil takoj po oddaji, tako smo imeli rezultate znane že v soboto ob enih zjutraj.

Sedaj se mi postavlja eno velko vprašanje...

Ali bom moral zato, ker sem v letošnjem študijskem letu na FRIju dobil 4-krat najvišjo možno oceno (10/10) iti v zapor?

Odgovora ne ve noben drug kot Komisija in Univerza.

Dejstvo je tudi, da zapora ne bom dobil gratis, ampak bom moral zanj plačati. In povsem lahko se zgodi, da me po enem letu bivanja v njem, (še) ne bodo hoteli izpustiti.

V čakanju odgovora se mi skorajda že meša. Kmalu bo tukaj 1. oktober, sam pa še ne vem, če bom do novembra uspel zvedeti ali bom 1. oktobra zunaj ali notri.

Obnašam se že skoraj kot oseba z OKM (obsesivno-kompulzivno motnjo), saj vsak dan 100-krat pregledam e-mail, poleg tega pa vsako jutro nestrpno pogledam v poštni nabiralnik ali sem že končno dobil odgovor, ki ga bom najverjetneje le dobil po papirnati in ne elektronski pošti.

Ne glede na to ali bom moral noter, je za moje duševno zdravje boljše da odgovor dobim čimprej. Če bo še huda s tem čakanjem bo treba poseči po pomirjevalih...

Od 13. do 17. avgusta 2008 sva se z mojo prijateljico Majo preko turistične agencije Palma odpravila na Nizozemsko. Večino časa smo preživeli v Amsterdamu, kjer smo v prijetnem hotelu tudi dvakrat prenočili.

Zame je Amsterdam preprosto mesto razvrata. Se vidi, da na Nizozemskem že tretjo generacijo zapored vlada ženska (kraljica). Večkrat smo šli tudi skozi Rdečo četrt... prostitucija, mamila na eni strani, na drugi pa idilične nizozemske vasice, ki živijo od turizma... Saj je blo kar fajn, a čas bo že, da naslednjič namesto s prijateljico grem na kaj podobnega s punco

SLIKE

Iz letovišča v katerem smo bili zadnji dan

Le kaj je to?

Fakulteta v Rotterdamu

Tule živijo nekateri Amsterdamčani

Ahhh, sedaj počivam po težkih dnevih, čeprav bi se bil primoran učiti.

Že prejšnji teden sem bil nenehno v telefonskem kontaktu s predsednikom našega šahovskega društva.

V petek sem delal cel dan, v soboto celo popoldne in v nedeljo, ko je šlo zares, spet celo popoldne. Prenašal sem sliko in partije s pomembnega dogodka za Prekmurje in širše tudi za slovenski šah, simultanke z ruskim šahovskim velemojstrom, dolgoletnim svetovnim prvakom in igralcem z največ turnirskimi zmagami Anatolijem Karpovom. Kakšen je bil rezultat nas tukaj ne bo zanimalo, izbrskajte po internetu. Treba pa je dodati, da smo imeli zelo dober streaming slike s spletnih kamer na najsodobnejši Micro$oft Windows Media Services tehnologiji na Windows Server 2008 platformi. To smo delali na računalnikih od mojega prijatelja in šefa Henoha.

Da me pa v nedeljo ni bolela preveč glava pa je poskrbela missica 2007 Tadeja Ternar, ki je tudi prišla igrat s Karpovom in je iztržila celo remi. Po spletu okoliščin me je predsednik našega šahovskega društva Franc Kramar izbral, da sem ji sam podaril darilo.

Letošnjo zimo sem svojemu ubogemu poceni kolesu, ki ga imam v Ljubljani (takega ti vsaj ne ukradejo, pa še to ni nujno), prizanesel in ga odpeljal v kolesarnico. Vmes sem hotel napumpati gume in mi je med delom crknila pumpa (=tlačilka). Po dolgem času sem jo odnesel domov, da jo je oče popravil, in jo prinesel nazaj v Ljubljano. Takrat pa je že padla veriga s kolesa.

Ker sem sam dokaj levi za vsa ta ročna opravila (edino na računalnik se spoznam na kar sem vedno bolj ponosen) sem ob priložnosti poklical na pomoč očeta. Opazila sva, da mi je en "mojster izmed slovenskega študentaraja" ukradel zadnjo gumo (le kako tega že nisem sam prej opazil!!!). Super! No med pregledovanjem kolesa pa je oče še opazil, da tudi nekaj drugega ne štima.

Sicer bi verjetno od kakega preprodajalca lahko zelo poceni dobil dosti boljše kolo (najverjetneje ukradeno), ampak oče se je odločil, da ga vzame domov na popravilo. Vsak ima svoje veselje!

Naslednje leto pa moram skrbno premisliti preden kolo odpeljem v kolesarnico.

Letošnje leto je kandidat, da bo moje najboljše leto izmed zadnjih nekaj let, če ne celo moje najboljše leto do sedaj. Vsaj do sedaj.

Končno sem našel študij, ki me veseli in mi gre, z izpiti sem opravil z levo roko in to praktično s samimi desetkami, hitro imam počitnice... in imam delo o katerem sem do sedaj lahko samo sanjal

Moram še poudariti, da sem kljub svojim pomislekom glede nadaljevanja svoje "kariere" v šahu (kot sodnika), končno dosegel stopnjo državnega šahovskega sodnika. Je pa vprašljivo, če bom kdaj dosegel višjo stopnjo (naprej so že mednarodni "naslovi"). V šahu namreč vedno več delam z elektronskimi šahovnicami in manj kot sodnik (saj lažje je delati s tehniko kot z ljudmi, a se postavlja vprašanje smisla takega početja...).

Tudi zdravje je v redu, hvala Gospodu za vse to!!!

P.S.
Edino na osebni ravni mi je žal, da sem se zapletel v neprijetne situacije z določenimi (novimi) prijateljicami. Se bo treba popravit na tem področju oz. biti bolj pazljiv!

Moj dragi Henoh (lol) mi je v svojem omrežju s 100 Mb/s povezavo v svet podaril eno mašino. Na koncu sva se odločila, da naj bo OS na tej mašini kar Linux. To je v bistvu prva Debian (4.0) distribucija s katero imam opravka.

Z Linuxom sem sicer začel v 1. letniku gimnazije, ko sem na računalnik namestil Mandrake - mislim, da verzije 8.0 - ki je bil priložen reviji SWPower (takrat smo še bili vsi bolj ali manj na počasnem dialupu in niti pomislil nisem, da bom kdaj lahko downloadal takšno količino podatkov). V 2. letniku pa sem bil še najbolj zagret Linux privrženec, takrat smo doma že imeli ADSL povezavo, rekord je bil, da sem na takrat edinem računalniku imel pol leta nameščen samo operacijski sistem Linux (RedHat, mislim, da 8.0). Od takrat naprej pa sem, tudi po zaslugi profesor Lukača, uporabljal samo njegovo favorizirano distribucijo RedHat. (Sicer pa RedHat ni ravno vzdržala še dolgo od takrat - zastonjska verzija je bila samo še 9.0, potem smo morali z več ali manj pritožbami preklopiti na Fedoro).
Pozneje sem dokupil še en računalnik na katerem so bili gor tudi XPji (sprva predvsem zaradi igric), tako je postopoma primarni OS na delovni postaji postal nazaj Windows, strežnik pa je vsekakor moral še naprej delovati pod Linux okoljem. Le da sem pod vplivom Amisa RedHat kmalu zamenjal s hudičkom (FreeBSD, ves čas sem pa ostal konzervativen, torej na stabilni verziji 4.x). Še največ kar sem uporabljal na svojem strežniku je bil poštni strežnik (Postfix z amavisd-new antivirus/spam zaščito) za našo šahovsko domeno sah-drustvo-ms.si. Za kakšno gostovanje spletnih strani pa je linija bila že prepočasna, čeprav je gor tekel tudi Apache z mojo spletno stranjo in nekaj fotkami. Za FreeBSD škatlo se mi sčasoma ni več dalo skrbeti (s portsi je bila kar frka) pa proti koncu 1. letnika računalništva in matematike sem zaradi spleta okoliščin tudi izgubil voljo do računalništva. Mašina je bila formatirana, nanjo so bili nameščeni XPji in je odromala v mojo sobo (uporabljal sem jo, ko se mi ni dalo vzeti prenosnika domov iz Ljubljane). Kmalu se je naložba v XPje izplačala, saj je računalnik bil v letošnjem šolskem letu nekajkrat uporabljen za prenos šahovskih partij v živo.

No, toliko zgodovine, sedaj pa se je zgodilo, da sem dobil mašino na zavidljivo hitri povezavi. Prva stvar, ki se je zgodila je, da so strani našega šahovskega društva odromale na ta nov strežnik. (Končno imam fizičen dostop do www logov in z awstats sedaj ustvarjam kar lepa poročila obiskov spletnih strani).

Je pa Linux s kernelom 2.6 (ali pa enostavno z večjo popularnostjo) ogromno izgubil na varnosti. Ker se mašino da pognati samo s custom kernelom, čakam na Henoha, da mi (oz. nam) ponovno prevede novi kernel. Do takrat pa:

In moram priznati, da sem s tem Debianom zaenkrat zelo zadovoljen. Zlasti z lahkoto upravljanja s paketi (apt-get) in s hitrostjo delovanja, za kar se pa gre zahvaliti hardwareu sicer 64-bitne mašine.

Danes so moji sošolci iz teof (letos je verjetno še zadnje leto, ko sem na teof... saj sem se (končno) odločil za računalništvo) pri frančiškanih na Tromostovju v okviru predmeta Tuji jezik (Angleščina) pripravili mašo v angleškem jeziku. Maševal je p. Miran Špelič, kateremu tuji jeziki niso problem (obvlada jih lepo število), ministrirala pa sta 2 škofijska bogoslovca in 2 "pripravnika" pri frančiškanih. Pobudo za angleško mašo je dala profesorica angleščine, mi pa bi naj bili prvi, ki smo implementirali to idejo. Da smo znali moliti smo imeli izdelano odlično PowerPoint predstavitev (ker na teof praktično več ne hodim na predavanja, pri angleščini pa sem bil samo na prvi uri, sem se torej prvič srečal z angleškimi molitvami in se mi je kljub "podnapisom" pošteno zatikalo). No, kljub temu se nam je praktično vsem občasno kar precej zatikalo in ko se je zaradi neaktivnosti na računalniku sprožil ohranjevalnik zaslona smo bili vsi čisto izgubljeni.

Tudi peli smo lepo, za kar je poskrbela sošolka Katarina s kitaro in bogoslovec Blaž s harmoniko. Slednji se je za mašo še posebej potrudil, saj je občasno zaigral tudi na klarinet, pa še prenosnik je prispeval.

Na koncu so nas domačini (beri bratje frančiškani) pogostili v Klarini sobi. Je pa spet imel glavno vlogo gostitelja in organizatorja brat Andrej, ki poleg vsega skrbi tudi za organizacijo sredinih študentskih maš.

Vzdušje je res bilo prijetno, moram pa pograjati ostali dve tretjini bodočih teologov iz našega razreda, ki se maše niso udeležili. Žal je dandanes tako, da dosti ljudi študira teologijo brez vere, še huje pa je to, da nimajo razdelanega niti poštenega odnosa do vere, Cerkve in svetega. Da pa udeležba le ni bila tako slaba pa je poskrbelo še nekaj zunanjih obiskovalcev.

Vsekakor je tale maša bila zame odlična popestritev dneva in zanimiva nova izkušnja in bil bi vesel, če bi kakšno podobno razredno mašo (in post druženje; naslednjo raje kar v slovenščini (malo nacionalizma ne škodi)) še kdaj ponovili.